Mutiranje

Na spletni strani RTV Slovenija so 27. februarja poročali o letošnjih olivierih, najuglednejših britanskih gledaliških nagradah (no - najuglednejših londonskih teatrskih nagradah, saj jih podeljuje Združenje londonskih gledališč).
Nagrado za najboljšo moško vlogo v muzikalu so - za Billyja Elliota - dobili James Lomas, George Maguire in Liam Mower, ki so odigrali nadobudnega plesalca.
RTV Slovenija je poročala takole: "Trije igralci so se izmenjavali v naslovni vlogi, dokler niso kritični glasovi vloge vzeli starejšima dvema in tako je edini Billy Eliot (sic) ostal Mower."
To ni res. Starejšima fantoma - torej 15-letnemu Lomasu in 14-letnemu Maguireju - so se zgodile tri stvari: iztekla se jima je pogodba, kostumi so postajali vedno bolj tesni, poleg tega pa sta začela mutirati (zaradi česar je bil, morda, verjetno govor o tistih "kritičnih glasovih"). Tako je od prve, izvirne zasedbe Billyja Elliota ostal samo 13-letni Mower, vendar pa to ne pomeni, da je edini dobil nagrado (novi Billyji bodo začeli alternirati v prihodnjih mesecih). Nagrado so dobili vsi trije.

Prosti spis

Slovenska tiskovna agencija, STA, je 27. februarja iz "Rima/Londona" poročala o začetku razpletanja primera nenavadnega hipotekarnega kredita za hišo britanske ministrice za kulturo Tesse Jowell, "sicer tesne sodelavke britanskega premiera Tonyja Blaira". Priznati moram, da še vedno ne razumem, kako je ministričin soprog ("britanski odvetnik David Mills") denar, ki ga je dobil - ali pa tudi ne - od Silvia Berlusconija, prelival z enega investicijskega računa na drugega ter ga pretapljal v različna stanovanjska posojila. Zato pa se prispevek konča s stavkom: "Kariera britanske ministrice, tudi članice vplivne konservativne katoliške organizacije Opus Dei, je tako resno ogrožena."
Tessa Jowell ni članica omenjene organizacije.
Zato pa se njena kolegica Ruth Kelly, ministrica za šolstvo, po lastnih besedah "udeležuje srečanj organizacije", vendar ne želi povedati, ali je članica.
Res pa je, da se STA v tem prispevku sklicuje na avstrijsko agencijo Austria Presse Agentur, APA, kar pomeni, da mogoče niso krivi za "šifro Tesse Jowell". Ne: so krivi, saj bi lahko preverili.

Oh?

Ali urednik Direkta ne ve, da BBC ne predvaja reklam*, še posebej če je hipotetično neobjavljanje reklam na BBC-ju iztočnica za njegov članek?
Enajstega feburarja 2006 je namreč napisal: "Si predstavljate, da bi generalni direktor britanske državne televizije BBC nenadoma prepovedal oglaševanje enega izmed tabloidov? Denimo The Suna; da bi vodstvo nemške državne teve hiše ZDF ukinilo oglaševanje Bilda ali pa bi generalni intendant avstrijske ORF iz oglasnih blokov zbrisal Kronen Zeitung?"
Poleg tega BBC ni državna ampak javna radiotelevizija.

* Bom previdnejši, vendar pa stvari niso bistveno drugačne: domači, britanski del BBC-jevega radiotelevizijskega programa (to so analogne in digitalne radijske ter televizijske mreže, lokalne radijske postaje, simfonični in drugi orkestri v Angliji, Walesu in na Škotskem) se financira izključno iz naročnine ter prodaje programov in formatov; radijske programe na BBC World Service financira britansko zunanje ministrstvo.
Edini deli BBC-jevega imperija, kjer tržijo oziroma prodajajo tudi oglasni prostor, so tako mednarodni televizijski programi na BBC World ter oglasni prostor v revijah, ki jih izdaja "komercialno krilo" BBC-ja, namreč BBC Worldwide (ki je, po spletu naključij, odgovoren tudi za BBC World). V primerjavi z naročnino, ki financira skoraj vse BBC-jeve dejavnosti, so dohodki iz oglaševanja sicer dobrodošli (saj jih takoj pretočijo v nove programe), vendar pa so precej zanemarljivi.

Prvič...

Mmmm - verjetno je res bil čas. Poleg tega pa bom imel v prihodnjih tednih, mesecih, letih... zelo veliko časa. In kako dolgo trajajo blogi? Kaj je žnevnik? In kako dolgo časa to koga sploh zanima? Ali bi bilo bolje pisati v slovenščini ali v angleščini? Ali je moja angleščina sploh kaj prida? Še huje: ali je moja slovenščina še sploh za kaj? Ne?
Drugače pa mi gre zelo na živce to, da o Britaniji (da, kljub neki zelo zanimivi razpravi na Mojstru prevodov bom vztrajal kar pri Britaniji) in še posebej o Londonu, lahko v Sloveniji piše kdorkoli, ki ima pet minut časa. Ali pa je London obiskal ali obiskala za tistih obveznih deset minut.
Moj najljubši, celo klasični primer, je sicer že itak neznosno pokroviteljski članek Juha iz špil, ki je izšel v Delovi prilogi Ona 23. avgusta 2005. Tudi če odmislim vsa nemogoča posploševanja (v slogu "dokaj prestižna četrt Notting Hill" in "poševnooki turisti"), pa je vseeno najhujše to, da je za Dover Street Market rečeno, da "(se) razteza na šestih etažah v Gregorijanski hiši in vsako nadstropje je drugače opremljeno". Hura, sem si mislil: avtorju se to ni “zapisalo”, kot se pravi, ampak v resnici ne ve, da so Georgian houses zgolj hiše, zgrajene v času štirih kraljev Jurijev (I. - IV.) oziroma Georgeov, ki so v Britaniji vladali od 1714 do 1830, ne pa gregorijanske hiše. In tega je zelo-zelo veliko. Ali pa je mogoče res, da se staram.